V soboto, 14. 4. 2018 smo se skoraj vsi zaposleni iz Miklavževega zavoda Murska Sobota, Vrtec Lavra, navsezgodaj z avtobusom odpravili iz Murske Sobote v Stično. Tam smo se za duhovno obnovo zbrali zaposleni iz katoliških vrtcev iz vse Slovenije. Bilo nas je okrog 130. Naslov duhovnega dneva je bil »Veseli skupaj«. Z nami je šel tudi g. Goran Kuhar, župnik župnije Murska Sobota, ki je bil glavni voditelj duhovne obnove.

Duhovni dan smo začeli v opatovi kapeli z nagovorom. Ob pismu apostola Pavla Filipljanom nas je g. Goran Kuhar spodbudil k razmišljanju o veselju in občestvu. V nadaljevanju smo se zbrali v cerkvi pri češčenju Najsvetejšega in se pustili, kot apostol Pavel, nagovoriti izviru veselja in temelju občestva, to je Jezusu Kristusu. Sledila je sveta maša, pri kateri je naš vrtec sodeloval s petjem. Za zaključek dneva pa smo se zbrali ob skupni mizi dobrot in veselem klepetu med seboj in z zaposlenimi iz drugih vrtcev. Nazajgrede pa seveda ni smel manjkati McDonaldsov sladoled in navdušeno petje na avtobusu …

Hvaležni za duhovno prerojenje in medsebojno druženje smo se v poznem popoldnevu veseli in bolj povezani vrnili v Mursko Soboto.

Nekaj utrinkov si lahko pogledate tukaj.

 

V nadaljevanju sledi nekaj misli iz nagovora voditelja duhovne obnove g. Gorana Kuharja vsem zaposlenim v katoliških vrtcih. Po uvodni kratki predstavitvi apostola Pavla in pisma Filipljanom je spregovoril o veselju in občestvu.

»Sveto pismo je polno veselja. Že na prvih straneh vidimo Božje veselje nad svetom in človekom. Nad človekom, ki je ustvarjen tako, da lahko spoznava Boga. Človek se skozi celo Sveto pismo veseli, ker Bog dela čudovita dela, ker je svojemu ljudstvu rešitev … Temeljni razlog za veselje je zaradi Božjega odrešenja, ker je Gospod potolažil svoje ljudstvo, ker mu je dal spoznati svoje odrešenje … Svetopisemski človek se veseli, ne glede na zunanje okoliščine, tudi ko je bil v suženjstvu v Egiptu, Babilonu. Živimo v svetu, ki je prizadet od greha, napuha, bolezni in smrti, a kljub temu svetopisemski človek ohranja veselje. Izraelci so bili polni upanja v času suženjstva, pa tudi pod tujimi ljudstvi … Ne glede na preizkušnje, so bili Izraelci veseli in polni upanja. Toda kaj je to veselje? To veselje je odnos, ki ga ima ljudstvo do Boga. Ne zaradi zunanjih okoliščin, ampak v njihovem zaupanju v Božjo dobroto in obljubo, da jih ne bo pozabil. Ko so doživljali stisko, so gledali z upanjem na tisto, kar jim Bog pripravlja kot obljubo, rešitev. Jezus je to veselje dopolnil s svojim darovanjem, trpljenjem in smrtjo na križu. Gre za veselje srca, ker smo rešeni in smo na strani zmagovalca. Dragi sodelavci v vrtcih, moje in tvoje veselje mora biti svetopisemsko. Veselje, ki ni odvisno od zunanjih okoliščin, ampak ima svoje globoke korenine v osebnem odnosu z Jezusom. Veselje mora prihajati iz vere, spoznanja in upanja, da karkoli se že zgodi, Bog je obljubil, poslal in odrešil. Naše veselje mora biti v gledanju Kristusove zmage.  

Ko gledamo nogometno tekmo in že vnaprej vemo, da je zmagala Slovenija, ni pomembno kako napeta je tekma, koliko rdečih ali rumenih kartonov smo dobili, koliko golov ali napak so naredili igralci …. Vemo, da bomo zmagali. In to je pomembno! Naše veselje mora biti prav takšno! Vemo kakšen je izid … Kristus je zmagal in svoje življenje gledamo kot zmagovalci. To je edino pravo veselje, to je vstajenjsko veselje.

Naprej apostol Pavel nas spodbuja, da moramo biti veseli skupaj v krščanski molitvi, v oznanjevanju Kristusa, zaradi medsebojne povezanosti, zaradi vere in krščanstva… Če nas krščanstvo ne razveseli, nas ne bo razveselil noben človek na tem svetu. Veselje izvira iz povezanosti med seboj. »Glej, kako dobro in prijetno je, kjer bratje v složnosti prebivajo skupaj.« Kjer so zlomljeni in pokvarjeni odnosi, tam ni miru. Ni lepšega pričevanja kot je skupnost povezana v ljubezni. In v vrtcu ni nič smo po sebi umevno. Kaj bi bilo, če ne bi bilo v vrtcu kuharice?Do ničesar nimamo pravice, vse je dar.

Veselje je tudi, da kaj žrtvujemo in darujemo za Jezusa Kristusa. Trpeti za Jezusa Kristusa je privilegij, priložnost, da pričujemo brez zmote.  Ko govorimo teologijo se lahko zmotimo, ko pa pričujemo s svojim življenjem za Jezusa Kristusa se ne moremo zmotiti.

Apostol Pavel nas naprej spodbuja k veselju ob novici o našem bližnjem. Slovenci ne znamo deliti vrtnic za čas življenja. Nositi sto vrtnic na grob, pa nič ne pomeni. Se veselimo svojega bližnjega? Veseli moramo biti za drugega in za vse, s čimer smo obdarjeni. Moj bližnji je priložnost za moja nebesa ali pekel. Pa ni drugi za to nič kriv. Jaz se odločam. Lepo je sedeti v cerkvi in govoriti z Bogom … ampak Bog me čaka zunaj. Tu se vidi, kako resna je tvoja molitev. Veselite se drug drugega dokler imate čas.

Apostol Pavel nas vabi k veselju zaradi gostoljubnosti. Zaprta vrata so znamenje sebičnosti, odprta vrata pa so znamenje krščanske ljubezni. Lepo je imeti sodelavca, ki ima ta vrata odprta, tudi takrat ko me je strah, sem v stiski …

Apostol Pavel nam pravi, da moramo biti veseli v Gospodu. Biti v Kristusu, biti kakor ptica v zraku. Veselje je gotovost v Božjo ljubezen in navzočnost.

In nazadnje nas apostol Pavel opominja, da je veselje sad delovanja Svetega Duha v kristjanovem življenju. Ko se prepustimo Gospodovemu Duhu, začnejo rasti sadovi in eden od sadov je veselje. Pričevati veselje in oznanjati evangelij je dolžnost kristjana. Biti veseli, da smo v njem. Kaj vse imamo! Mnogi tega nimajo in ne morejo imeti. V njem smo, s tem kar sem in kar drugi prinesejo v moje življenje.

Ko Pavel govori o veselju, pravi, da krščanskega veselja ni mogoče uničiti. Krščanstvo zgleda naporno in težko, hoja za Kristusom je borba vsak dan. Krščanstvo prinaša veselje, ker je zasidrano v Gospodu, v Jezusovi navzočnosti. Pravi celo, lahko izgubimo vse stvari, vse ljudi, ne moremo pa izgubiti Kristusa, če smo le odprti. Nič nas ne more ločiti od Kristusove ljubezni. In ljubezen povzroča veselje. Zato tudi v okoliščinah, kjer se zdi, da je veselje nemogoče, da je samo bolečina in trpljenje, kristjanovo veselje v srcu mora ostajati kot tisto upanje, Gospod bo rešil, osvobodil, ozdravil.

Veselje je sad Svetega Duha, zato moramo biti odprti za dinamično navzočnost Svetega Duha v nas.

Biti vesel torej pomeni, biti vesel ne glede na zunanje okoliščine.  

Misel na veselje nam lahko prikliče v spomin božična darila, rojstnodnevno zabavo, prijateljski objem in srečanje … Vsak od nas si želi biti vesel, hrepenimo po veselju, se borimo, ga iščemo vse življenje. Ali varčujemo denar, zato  da bomo srečni, zbiramo sredstva, iščemo nova doživetja,hrepenimo po novem avtomobilu …Vse samo zato, da bi bili veseli. Toda, če moje veselje temelji le na zunanjih okoliščinah, kaj se zgodi z njim, ko igrače zarjavijo, ko ljubljeni umre, ko zdravje pojema, ko je denar ukraden, ko je zabava končana … Veselje mine, mi pa ostanemo turobni, žalostni … To ni krščansko veselje. Apostol Pavel pravi, da je veselje tiha in zaupljiva gotovost v Božjo ljubezen in njeno delovanje v našem življenju. Ta pa bo vedno, ne bo minila nikoli, ker je večna…

In slišimo tudi Pavla, ki pravi: znam biti bogat in reven, lačen in sit … Apostol Pavel je pri oznanjevanju evangelija izkusil marsikaj … od zaporov do skorajšnjega potopa, brodoloma do zapora … in ne glede na zunanje okoliščine, se je naučil biti zadovoljen in vesel, ker je vedel, da ga čaka nagrada, h kateri ga od zgoraj kliče Bog sam. Svoje veselje najde v spoznanju Jezusove zmage, v pokorščini njemu samemu.   

 

Ko apostol Pavel govori o občestvu uporabi besedo ‘koinonia’, kar poleg skupnosti pomeni soudeležba, vzajemnost, da s kom kaj uživam, da s kom kaj delim, imam kaj skupno z drugim, da sem z drugim enih misli …

Za katoličana je občestvo, kolektiv, Cerkev eno in isto. Ne smemo ločiti, ker je vse skupnost. Apostol Pavel govori v pismu Filipljanom  o večih vidikih občestva:

  • o občestvo v evangeliju. Kaj je evangelij? Vesela novica o Jezusovem darovanju, trpljenju, smrti in zmagi vstajenja;
  • o občestvu milosti, da smo v Jezusu Kristusu eno, vsi vzgojitelji, čistilke, direktorji … vsi smo na isti stopnji, v Kristusu smo vsi eno. V kolektivu torej ni večjih in manjših, boljših in slabših … in vsi delamo v milosti;
  • da nas občestvo opogumlja in daje priložnost zato, da služimo drug drugemu,
  • da v občestvu rastemo skupaj, se trudimo skupaj. Stati mora trdno kakor ena duša in en duh, kakor eno srce. Tudi, če posameznik omahuje, ga občestvo drži, da ne pade. Hudič pa noče skupnosti, noče, da smo skupaj, se trudi, da napada, da bi izločil … Kako je umrl Urija? Sam, vsi so se umaknili od njega, da je bil lahka tarča za sovražnika. Ko pustimo sodelavca samega, ga prepustimo taktiki hudega duha in smo zanj odgovorni. In v tem nam je lahko pogubljenje. Hudi duh ne ljubi skupnosti.
  • da je občestvo laboratorij, delovno mesto, ki govori o tem, da smo bratom in sestram predani tudi v praksi, ne samo v teoriji. Govoriti o ljubezni je najlažje. Veliko knjig je napisanih o ljubezni, pa tako malo je praktičnega dela v ljubezni do bližnjega. Ko ni nikogar blizu, lahko v nas hitro zraste misel, da smo sveti. Ko v naši bližini ni nikogar, ki bi nas vznemirjal, nam stopal na žulje, hitro pademo v hudičevo zanko, jaz sem kar svet. Skupaj rastemo, in samo občestvo nam dokazuje ali smo res občestvo.

 Pravo občestvo je več kot samo to, da izpolnimo svoje delovne obveznosti. Moramo vztrajati in si prizadevati za skupno življenje. To pa zahteva nesebično ljubezen, darovanje, odkrit pogovor, služenje, vključevanje, tolaženje, poslušanje, sprejemanje … zato nas apostol Pavel vabi, da živimo tako kot je vredno Kristusovega evangelija. Vabi nas naj trdno stojimo v enem duhu, naj bomo enih misli, iste ljubezni in ene duše. Samo to je način, kako s strahom udejanjamo svoje odrešenje. Apostol Pavel nas ob misli in govoru o skupnosti vabi k temu, da naj mislimo le to, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno. Vse to je potrebno, da bo Božji mir z nami.

Ko apostol Pavel opiše, kaj skupnost gradi, opiše tudi kaj občestvo oz. kolektiv uničuje in razdira? »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe« (Flp 2,3). Trije povzročitelji needinosti:

  1. Sebične ambicije, kar pomeni, da ne delamo za rast skupnosti, ampak zase, za lastno promocijo;
  2. želja po osebnem ugledu, da bi nas drugi opazili, spoštovan, imeti visoko mesto, da bi nas drugi častili … Toda življenje kristjana ni v samorazkazovanju, ampak v samopodarjanju;
  3. ter osredotočenost nase, kar nas pripelje do tega, da je treba druge uničiti, ker so moji tekmeci. Drugi torej ni tisti, ki mu moram izkazovati ljubezen, ampak ga je treba uničiti.  

 

Apostol Pavel nam daje tudi nekaj zamisli, ki lahko kristjanu pomagajo premagati needinost:

  • zavest, da smo v Jezusu Kristusu eno. Nihče ne more živeti v edinosti z Bogom, če je skregan z drugimi. Kdor ima rad Jezusa, ima rad tudi ljudi. Naši odnosi so ogledalo moje povezanosti s Kristusom;
  • krščanska ljubezen, ki nas vabi naj iščemo le dobro bližnjega, torej tudi dobro tistega, ki nam ni pri srcu ali ga celo sovražimo. »Boga ljubimo toliko, kolikor ljubimo človeka, ki ga najbolj sovražimo« (Marjan Turnšek)
  • in zadnje je dejstvo, da vsi kristjani temeljimo na delovanju Svetega Duha. Sveti Duh združuje, hudič pa razdira.«