Vrtec nosi ime po blaženi Lavri Vicuña (izg. vikunja).
Rodila se je leta 1891 v Santiagu (Čile). Po očetovi smrti in preselitvi družine v Argentino je postala gojenka sester hčera Marije Pomočnice. Goreče si je prizadevala za svetost po zgledu Dominika Savia in svoje življenje darovala Bogu za spreobrnjenje svoje matere. Umrla je leta 1904. Sv. papež Janez Pavel II. jo je ob 100-letnici don Boskove smrti (1988) razglasil za blaženo v rojstnem kraju sv. Janeza Boska, v Becchijih (Torino, Italija). Njen god obhajamo 22. januarja.
Mama in hčerki se morajo zateči v Argentino
Lavra Karmen Vicuña se je rodila v Santiagu (Čile) 5. aprila 1891 očetu Jožefu Dominiku, državnemu uradniku, in materi Mercedes Pino. Vicuña, ki so bili čilska aristokratska družina, so zaradi revolucionarnih neredov morali v izgnanstvo. Zatekli so se v mesto Temuco, kjer se je zakoncema rodila še druga hčerka. Živeli so zelo skromno in kmalu je oče zaradi neprestanih naporov zbolel in umrl. Mati Mercedes je bila zato prisiljena zapustiti tudi to skromno zatočišče in je s hčerkama odšla v sosednjo Argentino. Ustavile so se v bližini kraja Junin de los Andes.
Mama živi v neurejenem odnosu, medtem ko je Lavra v zavodu FMA
Mercedes je spoznala Manuela Mora, nasilnega vzrejevalca konj, in je sprejela ponudbo, da gre živet in delat na njegovo posestvo. V tistem okolju je bilo zelo pogosto neurejeno zakonsko življenje in v takšni situaciji se je sedaj znašla tudi Mercedes. Leta 1900 je bila Lavra skupaj s svojo sestrico sprejeta v šolo sester hčera Marije Pomočnice (FMA), kjer sta tudi stanovali. Bila je zelo bistra. Dobro je razumela okoliščine, ki so jo obdajale. Izkazala se je kot odlična učenka, prizadevna za molitev, pozorna na vse, kar so sestre priporočale, velikodušna do sovrstnic, vedno vesela in pripravljena na vsako žrtev.
Ista gorečnost in enaki sklepi kot sv. Dominik Savio
Leta 1901 je smela pristopiti k prvemu svetu obhajilu. Z veliko gorečnostjo si je vzela za zgled svetniškega vrstnika iz don Boskovega oratorija sv. Dominika Savia. Kar je on sklenil ob tej priložnosti, jo je globoko prevzelo in si je vzela za svoje. Postala je tudi članica Marijine družbe. Ko je sestra katehistinja pri verouku razlagala zakrament sv. zakona, je razumela, da njena mati živi grešno. To jo je tako prizadelo, da se je ob tem spoznanju onesvestila. Razumela je tudi, zakaj ji je v počitnicah mama naročala, da mora moliti na skrivaj, in zakaj ni prejemala zakramentov. Od tega 
trenutka je Lavra še pomnožila molitev in žrtve za mamino spreobrnjenje. V počitnicah 1902 je Manuel zalezoval tudi njo, čemur se je z vso močjo uprla, kar je nasilnega divjaka zelo razjezilo. V sestrski zavod se je vrnila kot učenka-pomočnica, saj Manuel ni hotel več plačevati šolnine, in tako je z delom prispevala za svoje vzdrževanje. Prijazna navzočnost njenih vzgojiteljic je v Lavri vzbudila željo, da bi postala tudi sama ena izmed njih. Zaprosila je za sprejem v družbo FMA, vendar zaradi materine situacije v tistem času njena želja ni bila uresničljiva. Z veliko bolečino je sprejela dejstvo. Od spovednika si je izprosila dovoljenje, da je Bogu darovala svoje življenje za mamino spreobrnjenje. Radovoljno je sprejemala trpljenje. Bogu se je izročila z zasebno izpovedjo zaobljub evangeljskih svetov.
“Mama, umiram. Sama sem prosila Jezusa, ko sem mu darovala svoje življenje, da bi dosegla tvojo vrnitev k Bogu.”
Odpoved in bolezen je težko prizadela njeno krhko telo. Manuela tudi to ni odvrnilo, da je ne bi zalezoval, in ker ga je zavrnila, jo je grobo pretepel. Zadnjo noč pred smrtjo je svoj sklep zaupala mami: “Mama, ali pred smrtjo ne bom doživela veselja ob tvojem kesanju?” Uboga žena je končno razumela vso hčerino ljubezen: “Lavra, prisegam ti, da bom storila, kar od mene želiš!” V sreči te zmage je umrla zvečer 22. januarja 1904. Njeni posmrtni ostanki sedaj počivajo v kapeli FMA v Bahìa Blanci (Argentina). Ob stoletnici don Boskove smrti, 3. septembra 1988, jo je sv. papež Janez Pavel II. ob navzočnosti množice mladih v vasici Becchi blizu Turina v Piemontu razglasil za blaženo. Mladim jo je predstavil kot vzor evangeljske doslednosti, ki je bila v službi odrešenja sposobna podariti življenje.