Pred nami je spet novo šolsko leto, ki se ga veselimo v pričakovanju novih izzivov. Medse smo sprejeli kar nekaj novincev, ki so se v teh dneh že prav dobro navadili na ritem skupine.
Ker je bilo zunaj še prijetno toplo, smo veliko časa preživeli na igrišču ali na sprehodih. Opazovali smo, kako se spreminja narava in kako s počasnimi koraki v deželo prihaja jesen. Na enem od takih sprehodov smo nabrali tudi nekaj naravnega materiala, kot so želod, lešniki, storži, kamenje, smrekove vejice, “ježke” z javorja in še kaj. Iz vsega nabranega smo izdelali “čutno pot”, po kateri so se otroci sprehodili in ugotavljali, kaj čutijo (pika, žgečka …).
V ponedeljek, 19. septembra, nas je obiskala fizioterapevtka Aneja Tancer, ki je, takrat še kot študentka, opravljala delo prostovoljke v Gambiji, kamor je odnesla tudi šolske potrebščine in sanitetni material, ki smo jih pridno zbirali v mesecu marcu v obeh enotah našega vrtca, ter seveda risbice naših otrok. Aneja nam je s pomočjo videoposnetka zelo nazorno predstavila svoje delo in življenje tamkajšnjih otrok. Videli smo lahko pristno veselje otrok v sirotišnici, ko so prejeli zvezke in pisala. V zahvalo so za nas narisali risbice, ki smo jih razstavili na panoju v osrednjem prostoru. Izvedeli smo veliko zanimivega, med drugim tudi to, da se v Gambiji šola le najstarejši otrok v družini. Razlog za to pa je seveda revščina. Na posnetku pa smo videli še opice, ki so zelo ljubke, a po Anejinih besedah prave navihane tatice. Na koncu smo se Aneji zahvalili za čudovito predstavitev ter ji zapeli pesmici Črnček je reven in še eno afriško ob spremljavi čisto pravega afriškega bobna. Poslovili smo se s prijetnim občutkom v srcu, da imamo toliko hvaležnih prijateljev tam nekje v daljni Gambiji, in z zavestjo, kako malo je potrebno, da tem otrokom na obraz pričaraš nasmeh.
V mesecu septembru pa smo v sklopu Tedna mobilnosti opravili še en daljši sprehod, katerega slogan je bil Idemo peški.
Liljana in Nataša, skupina OVČKE
